21. julija 2026

Zopet smo se podali na južni del Ljubljane. V torek, 21. julija 2026, smo Kolesarski polžki odpeljali čudovito, a hkrati napeto traso, polno zgodovine, naravnih lepot in nenačrtovanega lovljenja z nevihto. Na koncu so naši števci pokazali ponosnih 45 prevoženih kilometrov.

Po lepo obnovljeni Ižanski cesti, kjer smo se varno vozili po kolesarski stezi, smo najprej zavili v Mateno. Pot nas je vodila proti teniškemu igrišču, kjer smo naleteli na napeto igro parov. Med igralci je bil tudi Jakob, vodja teniške sekcije v DCA Ljubljana. Sledil je kratek pozdrav, hitro fotografiranje in že smo drveli naprej.

Kako so grofi Auerspergi ukrotili reko Iško
Naša prva večja postojanka je bil znameniti okljuk reke Iške, ki skriva izjemno zgodovinsko zgodbo:
– Umetni kanal: Grofi Auerspergi (Turjaški) so med letoma 1795 in 1798 korenito spremenili naravni tok reke. Preusmerili so jo v umetni premočrtni kanal.
– Gospodarski interes: Kot lastniki obsežnih gozdov so strugo izravnali izključno zaradi plavljenja (splavarjenja) lesa proti Ljubljani.
– Izliv v Ljubljanico: Pred tem posegom je Iška imela številne okljuke (meandre) in se je izlivala v Ižico. Grofi so presekali okljuke in strugo vrezali v več metrov debele šotne plasti Barja. Od takrat se Iška izliva neposredno v Ljubljanico pri Črni vasi.
– Trajna sprememba: Čeprav se je plavljenje lesa zaradi izgradnje cest do Črne vasi (1827) in Iga (1829) ustavilo že po nekaj desetletjih, ima spodnji tok reke še danes izrazito umetno, ravno obliko.

Pot nas je nato vodila skozi Vrbljene, kjer smo se ustavili ob hipodromu, in naprej do Iške vasi. Tam smo v strugi končno ugledali nekaj vode. Ko smo vanjo pomočili prste, je bila splošna ugotovitev enoglasna: “Brrrrr, mrzla je!” pa četrt smo sredi poletja. Reka Iška je sicer 29 km dolg vodotok z izvirom na obrobju Bloške planote (pod vasjo
Lužarji) in velja za eno naših najlepših in najbolj čistih rek.

Srečanje s »Starim dedcem« v Stajah
Naslednji postanek je bil arheološki spomenik v Stajah pri Igu, ki ga domačini imenujejo »Stari dedec«.
– Gre za v živo skalo vklesan nagrobni napis iz rimskih časov.
– Predstavlja izjemno redko ohranjeno arheološko dragocenost na tem območju.
– Prepoznaven je po trikotnem zatrepu z rozeto, čeprav je napis danes že težje berljiv.

Naše kolesarke so se ob »dedcu« z veseljem fotografirale in poskrbele, da je spomenik dobil prave moške občutke.

Glavni cilj: Ribniki v dolini Drage
Naš glavni cilj so bili čudoviti ribniki v dolini Drage, ki imajo prav tako pestro preteklost:
1. Nastanek: V 18. stoletju jih je z zajezitvijo potoka Draščica dala izkopati plemiška družina Auersperg za potrebe gojenja rib.
2. Kopanje gline: Ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja so domačini tu kopali kakovostno glino za bližnjo opekarno v Dragi, s čimer so se ribniki še dodatno poglobili in razširili.
3. Današnja podoba: Danes skupino tvori sedem med seboj povezanih pretočnih ribnikov na približno 9 hektarjih površine. Ker so opustili opekarsko industrijo in intenzivno ribogojstvo, je območje postalo zaščiten naravni rezervat znotraj Krajinskega parka Ljubljansko barje.

Dirka z nevihto do cilja

Želeli smo prekolesariti vsaj del učne poti, a se je nad Ljubljano začela nevarno zbirati nevihta. Hitro smo jo ucvrli po najbližji poti proti Škofljici. Na srečo je nevihtni oblak v zadnjem trenutku spremenil smer. Do našega izhodišča v DCA Rudnik smo se pripeljali popolnoma suhi! Izogibanje velikim lužam na kolesarskih stezah je bilo največ, kar smo ta dan doživeli od mokrote. Za nami je še en čudovit, poučen in športno obarvan dan.

Zapisal prostovoljec: Franci Hrastar