Torek je v DCA Ljubljana dan za pohode in zakaj ne bi začeli takoj v novem letu 2023. Tokratna pot nas je vodila na Šmarno Goro, a ne kar direktno gor, kot bi si kdo mislil. Planiral sem start v Spodnjih Gameljnah, po poti čez Peske, delno po Kovačevi poti in naprej do nekoliko zahtevnejše Westrove poti. A na razpotju, ko bi se morali spustiti po Mazijevi čez Kuhinjo in dalje po Poti svobode in po Partizanski na vrh, nas je rahel dež obrnil direktno na Grmado. Srečno z dvema padcema na ta zadnjo (nič hudega, le pralni stroj bo moral biti v pogonu) smo se po razmočenih poteh spustili do sedla in mimo kapelice svete Sobote do vrha. Zakaj tako ime? Zato, ker kapelica stoji na mestu, kamor je po legendi Marija poslala Sv. Ahacija z ognjem in mečem, da je rešil prebivalce za obzidjem šmarnogorskega tabora pred turškimi četami, ki so prišle že do sedla. To se je zgodilo v soboto ob 11:30 uri in so zato okoličani v zahvalo postavili kapelico sv. Sobote. V spomin na ta dogodek na Šmarni Gori poldne zvoni vedno ob pol poldne. Tako je bilo tudi danes, ko smo zaslišali zvonove na poti iz sedla na vrh. Gor nas je po okrepčilu presenetil malo močnejši dež, kar nas ni zmotilo, da bi naključnemu obiskovalcu Borutu, zapeli ob njegovem rojstnem dnevu. Ob tem se je zborček uglasil in poklical sem našega prijatelja Toma, ki ga pesti bolezen. Zapeli smo eno lepo pesmico in z njim potem malo poklepetali ter mu zaželeli čim prejšnje okrevanje. Na poti v dolino nas je nekaj časa spremljala naša fotografinja Dajana, s katero smo poklepetali, kot da se poznamo od nekdaj. Še malo nižje prijetno srečanje z mojo sokrajanko, ki ima Šmarno goro v malem prstu (beri v nogah), saj se je po spustu v dolino, nanjo podala ponovno. Na travniku pred parkiriščem Lipa smo se skupinica enajstih udeležencev zadovoljni in polni vtisov poslovili in odpravili v domača okolja.

 

Zapisal in teh nekaj vtisov strnil prostovoljec Franci Hrastar, 3. 1. 2023