10. marec 2023

Drage pohodnice in redki pohodniki, ne se preveč ustrašiti. Lahki pohodi bodo ob petkih še organizirani, le iz imena Po Tomovih poteh se bomo preimenovali v….si bom že kaj zmislil novega! To pa zato, ker bomo našemu Tomu v spomin organizirali memorialni pohod na Rožnik po njegovih poteh enkrat letno – v začetku leta.

Na izhodišču v Šentvidu se nas je zbralo zopet veliko število, skupaj kar 32 udeležencev – zopet moški v veliki manjšini. Pozdravilo nas je celo nekaj dežnih kapelj, vsi pa smo bili dobro razpoloženi. Ja toliko nas je bilo, da je del skupine ostal na drugi strani ceste, saj semaforji niso časovno prilagojeni takemu številu pešcev za prehod v enem ciklu.

Sam pohod je potekal pod budnim očesom mojih pomočnikov Boža Kušarja, ki je skrbel za sredino skupine in povabljenega Dušana, sicer častnega predsednika PD Iskra, ki je hodil zadnji. Obveščal me je, ali moramo upočasniti tempo, sicer smo se pa malo počakali, da bi skupaj dosegli naš cilj, Toško čelo. To je 590 m visok hrib nad istoimensko vasjo. Z vrha, oziroma nekoliko nižje, se nam odpre lep razgled na del Ljubljane in okoliškega hribovja.

Prvo presenečenje pri lovski koči je bil Vinko z dramske skupine Božekako in njegovi postrežbi se seveda nismo odrekli. V sami koči pa so nas čakali slastni, še topli, ogromni flancati, ki so nam nekaterim povzročili…..ja sline so se nam pocedile! Hvala oskrbnici, da se je potrudila samo za nas zamesiti testo že ob šesti uri zjutraj, saj sicer kočo odpira ob 12. uri.

Kratka urica uživanja na toplem sončku in ob vseh dobrotah je seveda prehitro minila.

Sledil je še spust v dolino mimo kurirčka do Podutika in s prehojenimi 14,49 km ter 17.255 koraki smo le nekaj naredili za ohranitev našega zdravja.