19. marca 2024

Vandrovčki smo se z vlakom odpeljali proti Štajerski: v Šentjur pri Celju. Tam nas je na železniški postaji sprejela vodička oblečena v original železničarsko uniformo in nas odpeljala v Muzej Južne železnice, ki se nahaja na sami postaji. Lepo nam je predstavila njeno zgodovino – z duhovitimi zgodbami, starimi originalnimi fotografijami ter originalnimi maketami vlakov iz tistega časa na čelu s prvotnim vlakovodjem oz. kretničarjem. Videli smo, kako spretni so morali biti v tistih časih, ko ni bilo toliko elektronike kot sedaj … Nato smo se peš napotili do Ipavčeve hiše. Vmes smo si vzeli čas za kavico in malico, nato pa dobro razpoloženi prišli do Ipavčeve hiše, kjer nas je vodička sprejela na krasnem vrtu za hišo, kjer stoji vodnjak arhitekta iz Ljubljane – Plečnika.

Po vstopu v hišo, nam je vodička lepo orisala življenje družine Ipavec. Največ so se ukvarjali z glasbo in skladateljstvom, bili pa so tudi veliki domoljubi.  Kljub temu, da je bil Gustav Ipavec zdravnik, župan in oče velikemu številu otrok, je še vedno našel čas za skladateljstvo ter igranje na klavir. Vse to smo si ogledali v hiši, ki je sedaj protokolarni objekt občine. V njem se zdaj nahaja poročna dvorana in muzej. V muzeju so zbirke vseh bratov oz. družine Ipavec. Ob hiši na vrtu imajo posajeno tudi trto modre kavčine, ki je hkrati tudi sadika najstarejše trte iz mariborskega Lenta. Najdbe iz Arheološkega najdišča Rifnik smo si ogledali v muzeju, vendar smo sklenili, da se bomo ponovno vrnili v Šentjur in se peš podali na hrib nad Šentjurjem, kjer si bomo pobližje pogledali ostanke gradu in pokopališča. Narava v okolici je čudovita ter nas navdaja z mirom. Do prihodnjič.