4. junija 2026

Tura, ki smo jo opravili na današnji dan, ni bila ne vem kako zahtevna, saj je bila večji del ravninska, z izjemo vzpona na Pokojišče, ki pa je kar brutalen klanec, saj je dolg 4 km, s povprečnim naklonom med 12 % in 18 %.

Z zbornega mesta na Špici, kjer se nas je zbralo kar 16, smo v treh skupinah odkolesarili po Ižanski cesti mimo Črne vasi in Podkraja do Jezera, kjer smo naredili prvi krajši postanek. Šele tu se je iz megle pokazalo sonce in nam ogrelo premražene ude, saj je bilo v času odhoda samo 13 *C.

Pot smo nadaljevali mimo Preserij proti Borovnici, vmes pa se je naredil čudovit in svež poletni dan. Tu smo naredili še en postanek, nakar smo vsak po svojih najboljših močeh zagrizli v klanec proti Pokojišču. Dobro, da so kolesa električna, ker drugače bi bila to misija nemogoče.

Vsi smo srečno prispeli do vrha, kjer se je odprl nov svet, planota z nekaj hišami, cerkvico ter širnimi pašniki in tišino.

Vrnili smo se po isti poti, saj druge poti, kjer bi bil asfalt, ni. Šele ko se spuščaš, vidiš, kako je strmo, saj te dobesedno nese na nos.

Ker smo bili kar številčna skupina, smo pri povratku iskali primerno lokacijo za okrepčilo in smo jo končno našli v Podpeči pri Mercatorju, kjer smo v senci pod dežniki še kakšno urico poklepetali ter spili kavo, kakav ali kokto.

Zadovoljni z izletom smo se po isti poti po kateri smo prišli, odpravili proti Ljubljani, kamor smo prispeli okrog 13h.

Prekolesarili smo okrog 60 km in naredili 600 višinskih metrov.

Zapisal: prostovoljec Branko Lušina