5. maj 2023

V Podutiku se nas je zbralo kar 31 udeležencev – žal spet le trije moškega spola. Pravzaprav je pozitivno vsaj to, da je bilo v skupini spet veliko novih pohodnic. Po vseh formalnostih s podpisi, preštevanjem in skupinskim fotografiranju smo le zagrizli v hrib. Vse v zelenju, ptičje petje in seveda neskončni pogovori  so nas spremljali vso pot. Z Jakom sva med počitki za osvežitev zapela nekaj refrenov kakšne znane pesmi, pohodnice so nama pritegnile in ne mine daleč čas, ko bomo lahko ustanovili še kakšen pevski zbor. V lovski koči smo se okrepčali, pozdravili našega vnetega gorskega kolesarja Darka, ter se podali na s travo odeti vrh Velikega vrha – Klobuk. Ob spustu mimo velikega oslička v ogradi dol proti Jurčku, so nas spremljali prelepi razgledi na ljubljansko barje in hribi za njim, tja od Krima, Mokerca, Kureščka do Sv. Ahaca. Nazaj grede je bilo potrebno krepko zagristi v strmino in še osliček nas je moral vzpodbujati s svojim glasnim riganjem ia, ia, ia….Vrnili smo se po isti poti in zelo pazili, da se ne bi izgubili, tako kot sem se jaz 1. maja, ko sem iskal pravo pot za naš pohod. Tako veliko skupino bi težko sam obvladoval in takoj na začetku sta se »prostovoljno« (se reče določil sem ju) javili dve članici ter skrbeli za vse, kar se je dogajalo na repu dolge kolone. Hvala jima za trud! Pohod smo zaključili še pred planirano uro prihoda v Podutik. In takole sem zapisal pod objavo na mojem profilu fb – »Prijetno majsko vreme je bilo kot podarjen bombonček, saj nas je grel topel sonček.«

Franci Hrastar, prostovoljec in član DCA