S Hitrimi polžki na Mestni vrh in Fridrihštajn

21. marec 2023

S prav lepim modernim vlakom smo se zapeljali do Kočevja. Sprehodili smo se skozi center, si ogledali notranjost mogočne cerkve – bazilike – Sv. Jerneja, pa spomenik NOB, kjer je na kipu Mati s kurirčkom kiparju Lojzetu Mavriču bil za model leta 1953 oče naše tokratne udeleženke.

Do izhodišča za naš prvi cilj, še delno zasneženi Mestni vrh z razglednim stolpom, smo morali premagati še nekaj asfaltnih poti, da bi kar hitro zagrizli v breg. Po dveh urah hoje smo si pod razglednim stolpom privoščilo počitek in malico. S stolpa se nam je odprl lep pogled na Kočevje z rudniškim jezerom in hribovja v ozadju. Po strmi krožni poti smo se namenili še do Koče pri Jelenovem studencu, ki je med tednom seveda zaprta. To pa ni bil vzrok za fotografiranje pred njo z lesenimi skulpturami medvedov.

Kar hitro smo se odpravili proti razvalinam gradu Fridrihštajn. Pot je potekala pod Požganim hribom (itak samo vzponi in spusti), da bi po izredno strmi poti dosegli ruševine gradu in se po lepo izdelanih stopnicah vzpeli na vrh. Grad je dal med leti 1423 in 1425 zgraditi grof Friderik Celjski, takratni fevdni gospodar Kočevske, da bi v njem lahko živel s svojo izvoljenko Veroniko Deseniško. Ruševine gradu in ostankov najvišje ležeče grajske stavbe na Slovenskem še danes pričajo o prepovedani ljubezenski zgodbi med zaljubljencema, ki sta na gradu za kratek čas našla svoje zatočišče. Z ljubeznijo se Friderikov oče ni sprijaznil in je dal Friderika zapreti, Veroniko pa utopiti. Na prepovedano ljubezensko zgodbo opominjajo le zbledeli spomini, ruševine in skala, v katero na bi pred davnimi časi kamnoseki za zaljubljenca vsekali sedeža…

Tudi tukaj gor ni izostalo skupinsko fotografiranje, a hitro smo se odločili za pot v dolino, saj nas je čakalo še preko 500 m spusta po lepo speljanih gozdnih poteh. Še čemaža so nekatere nabrale mimogrede (upam, da ne ostankov jeseni rastočega smrtno nevarnega jesenskega podleska, ali strupene sveže rastoče šmarnice).

Osemnajsterica nas je premagala še veliko več, kot v vabilu napisanih 600 višinskih metrov, premagali smo tudi nekaj čez 12 km poti v 6 urah (efektivne hoje 5 ur in 15 minut). Kar malce utrujeni smo se nekateri počutili, a kljub temu smo med potjo ubrano zapeli in s tem prepodili tiste kosmate velike prebivalce teh krajev – medvede namreč.

Na cilju pa obvezna kavica, mogoče malo pivce za osvežitev in ker je v bližini  avtobusna postaja, smo se še pravočasno napotili na avtobus in se srečno, polni novih vtisov, pripeljali do doma.

Zapisal v reportažo strnil organizator pohoda in prostovoljec Franci Hrastar