3. oktobra 2023

Odločitev, da se bomo podajali bolj na sprehode, je seveda prisiljena zaradi moje nesposobnosti hoje na daljših turah. Seveda bi tudi sam, kot večina pohodnikov v DCA Ljubljana, te lepe dni raje izkoristil na pohodih kje više v gorah – pač, ne gre. Naš tokratni cilj je bil najljubši hribček severno od Ljubljane. Na Goro smo se podali iz Šmartnega in z nekaj logističnimi težavami kar hitro zakorakali po prijetnih poteh. Že na parkirišču sta dve Idrijčanki tavali in tarnali kot dve izgubljeni duši. Izrazili sta željo, da se nam pridružita, a ker smo zaprta skupina, sem rekel da ne. Bomo pa za vami hodile….Pa sem ju povabil poleg in hodili smo družno, kot se za prave planinske prijatelje spodobi.

Izbral sem si Partizansko stezo in kar pozabil sem, da je to pravzaprav kar zahtevna pot. Še pred strmim vzponom smo delček poti hodili po Poti svobode, katera sicer obkroži Šmarno Goro. Takoj z nje smo korajžno zagrizli v strmino, malce plezali, tudi brez pomoči ni šlo. Še kužek Voyo ni mogel nekatere dele skalovja sam preplezati! A brez panike, veseli, nasmejani in prepoteni kot miške smo v dobri uri dosegli vrh. Osvežitev, malica, obvezna kavica in seveda skupinsko fotografiranje malo tukaj, malo tam, pa še na stopnicah….pravo razkazovanje lepote je bilo pred odhodom v dolino. Seveda smo šli po lažji poti.

Ob kapelici Matere Božje pri Turškem kopitu in skali z odtisom konjskega kopita sem razložil, da so do tukaj prodrli Turki in se zaradi zvonjenja na tisto soboto ob pol dvanajstih, ustrašili in jo ucvrli v dolino. Prav zato je tik pod vrhom Šmarne Gore kapelica Sv. Sobote in na vrhu v cerkvi Rožnovenske Matere Božje poldne zvoni vedno ob pol dvanajstih. Ja, pa da obstaja na severni strani tudi Turška kapelica.

Da smo pohodniki lahko tudi pevci, smo mimogrede še nekaj zapeli in se razšli proti svojim domovom.

Zapisal Franci Hrastar, prostovoljec in član DCA