28. marec 2023

Za začetek smo se sredi Lavrice ob glavni cesti ustavili pri obeležji 46. severnega vzporednika, ki prečka Slovenijo. Torej smo skoraj na sredini poti med ekvatorjem in severnim tečajem.

Čakala nas je pot po Čemšeniški grajski poti. Ime je dobila po naselbini Čemšenik, ki je bila prvič omenjena (takrat so naselbine poimenovali »župe«) leta 1330 v listini češkega kralja in koroškega vojvode Henrika IV. To je razgibana krožna pot po hribovitem zaledju Lavrice, kjer se srečujeta preteklost in sedanjost. Pot sem prilagodil malo po svoje in tako smo imeli možnost uživati v pogledu na planoto cvetočih narcis. Pri dvorcu Lisičje, ki je bil zgrajen sredi 16. stoletja smo na hitro pomalicali in si ogledali lepo urejeno zunanjost. Ime je dobil po številnih lisicah, ki so bivale v bližnjem gozdu. V svojih zapisih ga je omenjal Janez Vajkard Valvazor kot dvorec, okoli katerega na lepo urejenih vrtovih rastejo redke cvetlice.

Sledil je spust do največjega izkopanega avtocestnega useka v Sloveniji z izkopanimi več kot 2 milijona kubičnih metrov materiala. Po prečenju avtoceste je sledil strm vzpon in po ovinkastih strmih že kar pravih planinskih poteh smo dosegli Mali Molnik. Tu smo v zavetju imeli postanek za malico. Po njej smo v nekaj minutah dosegli 582 m visok Molnik z visokim mlajem, na katerem je plapolala zastava. Hrib je bil v preteklosti pomembna strateška točka. O utrjeni naselbini nam pričajo odkriti žarni in skeletni grobovi ter pokopne gomile. Zaradi razlik v kulturi pokopa sklepajo, da je na tem področju živelo več ljudstev, med njimi v 8. in 7. stoletju pred našim štetjem tudi Iliri. V drugi svetovni vojni so tu 13. julija ustanovili Molniško četo, ki je bila prva partizanska četa na Slovenskem. Na to danes spominja tudi spomenik v bližini vrha.

Zaradi vse močnejšega mrzlega severnega vetra se nas je četica 14 Hitrih polžkov odločila za spust proti naslednjemu našemu cilju, novemu razglednemu stolpu na Orlah. Spuščali smo se po severni strani hriba, saj smo tako lahko opazovali belo Ljubljano in še bolj bele zasnežene Kamniške planine, Karavanke, Julijce s Triglavom v sredini….Orle so obcestna vasica, to je ena dolga vas in zopet je sledil vzpon, tokrat po asfaltni cesti. Na sredi vasi se nam je pred gasilskim domom odprl lep pogled na južni del Ljubljane in avto cestna vozlišča na Rudniku. Seveda pa smo z razglednega stolpa še enkrat uzrli lepoto naše Slovenije. Pogledi so bili zelo hitri in v momentu smo se odpravili dol, da nas ne bi veter odpihnil.

Do izhodišča na Lavrici je sledil spust mimo Hrastarije, katero ime je dobila po mogočnih hrastih, ki so nekdaj rastli v bližini. Zdaj je tam ranč s konji, katere smo opazili v daljavi pri svojem dnevnem obroku hrane. Naša pot se je končala na izhodišču v točno predvidenem času s prehojenimi več kot 15 km in skoraj 18 tisočimi koraki.

Zapisal član prostovoljec DCA Franci Hrastar