📅 11. julija 2025
👣 DCA Ljubljana

Zapeljali smo se z vlakom do Mirne Peči – skorajda v moj rojstni kraj. Bilo je dvajset udeleženk in jaz, sam samcat dedec med njimi.
Pot nas je vodila v dolino ponikalne reke Temenice, kjer smo kmalu ob njej ugledali dva tabora skavtov. Med njimi je pred tem potekala prava »vojna«, saj je ena skupina drugi ukradla zastavo. Na travnikih pravo razdejanje, nas pa je vleklo v Zijalo, kjer je pod 35 metrov visoko skalno pečino visokovodni bruhalnik. V jami je stoječe jezero, iz katerega bruha voda sicer le ob obilnejšem deževju. Nas je pričakalo le toliko vode, da smo jo lahko videli.
Kamnita soteska, visoke strme stene, struga z velikimi kamni (še dobro, da so bili suhi in varni za našo hojo po njih), ki jih je premetavala voda v preteklosti, dajo dolini nenavaden čar. Večinoma reka teče po temačnem kraškem podzemlju – verjetno je zaradi tega dobila tudi ime.
Po okrepčilu in fotografiranju smo kar hitro zagrizli v strmino in kmalu dosegli vrh Sv. Ane (407 m), kjer se je že v starejši železni dobi (8.–5. stol. pr. n. št.) zaradi ugodne strateške lege razvila naselbina – gradišče. Na vzhodnem pobočju hriba je bilo v tem času gomilno in plano grobišče. Naselbina je bila utrjena z nasipi. Veliko pozneje so na vrhu postavili cerkev sv. Ane, ki se v virih prvič omenja leta 1526.
Za nas je bil ta hribček, na katerega severni strani je velik kamnolom, kar malo stresen – in to v pravem pomenu besede. Ravno takrat je miner sprožil več eksplozij nižje v kamniti steni in pošteno nas je zatreslo.
Kljub vsemu smo se razposajeni po skrivnih, le meni znanih gozdnih poteh napotili proti železniški postaji. Seveda ni minilo brez presenečenja – ravno na hribčku nad njo moj nečak gradi hišo in ni vrag, da nas ne bi pričakalo kaj tekočega…
Dolenjci smo zakon – in tako je tudi bilo. Svak je ob točenju svojega cvička in namočenih rožic vmes še oddeklamiral dve kratki Pavčkovi pesmi.
Sledil je še postanek v domači gostilni in kosilo (malica) do odhoda planiranega vlaka, ki nas je zadovoljne in rahlo utrujene skoraj brez zamude pripeljal do Ljubljane.
✍️ Zapisal: Franci Hrastar, prostovoljec in član DCA