Vremenska napoved je obetala sončen dan, a nas je pred DCA Rudnik
pozdravila megla. Ta nas je spremljala dobršen del poti, pa kaj zato, saj živimo v
ne prevetreni ljubljanski kotlini in letos je zgodnje jesenska realnost pač taka.
Moj plan kolesarjenja po neznanih poteh se je popolnoma uresničil, saj sem iz
industrijske cone Škofljica izbral napačno pot, ki je peljala le daleč tja med
koruzne njive in se končala pred neprehodnimi barjanskimi jarki. A nismo se
preveč sekirali, saj ta ista pot vodi tudi nazaj in prav uživali smo med njivami z
visoko koruzo, se nasmejali poštarju, ki nas je tudi napačno usmeril in seveda
meni, ki se mi je ta cestni mrk sredi barja zgodil že najmanj tretjič.
Po nekaj nepredvidenih ovinkih smo le dosegli tako imenovane »Ižanske
toplice« ob potoku Podvin. Včasih je bil tukaj izvir čiste vode, ki pa je poniknil,
baje pred petimi leti takrat, ko je bil močan potres v Sisku. Okolica je sicer lepo
urejena, saj so postavljene nove klopi in table z zanimivimi razlagami o
kmetovanju na ljubljanskem barju. V ugodnem vremenu je prelep razgled na
Kamniško Savinjske Alpe in Julijce ter vse hribčke pred njimi.
Pot nas je vodila naprej v neznano, sicer mnogim obiskovalcem že znano,
Pijavško barjansko pot. Nekaj tabel o zanimivostih barja je sicer še postavljenih,
a vandalizem je prisoten tudi tukaj in mnogo jih je končalo v jarkih, ob katerih
ta pohodna pot poteka. Pot smo prevozili le delno, saj so zaradi deževja,
nekatere barjanske makadamske poti zelo blatne. Raje smo se zapeljali po
brezovem drevoredu stare kočevske ceste, ki tudi nudi žalostno podobo. Od
več kot petdeset pred leti posajenih brez, jih je ostalo le še nekaj. Dve leti nazaj
jih je veliko polomil moker sneg in sedaj se počasi sušijo ena za drugo. Itak so
jih pa nekaj kmalu po zasaditvi polomili vandali, saj je to v občini Škofljica
postala stalna »turistična« zanimivost.
Sledila je obvezna kavica v bifeju na bencinskem servisu. Zapeljali smo se še v
edini današnji klanec – mimo gostilne Čot do vaškega jedra Pijave Gorice, od
kjer se lepo vidi na moj dom. Vse ostale zanimivosti pa so predvidene na ogled
ob naslednjem izletu v moje domače območje.
Pot nazaj do izhodišča je seveda minila, za osmerico udeležencev, zopet po
neznanih poteh, tudi z zunanjim ogledom nekdanje Rugljeve bolnice za
zdravljenje alkoholikov. Sledil je še bežen obisk doma naše Tine Jerman in
skupinica kolesarjev je do Ljubljane popolnoma razpadla (seveda z mojim
privoljenjem), saj je vsak odkolesaril domov po njemu najbližjih poteh.
Zapisal Franci Hrastar