23. januarja 2026

Naš pohodniški dan v petek nam je tokrat postregel z lepim vremenom.
Nekaj nas je prišlo z avtomobili, večina pa z rednim avtobusom. Zbrali smo se na izhodišču v Horjulu. Lepa skupinica, nas sedemnajst DCA-jevcev, je hitro zagrizla v strmo pobočje. Tempo ni bil prehud; hojo sem seveda, kot običajno, prilagodil najšibkejšim v skupini.

Koreno (tudi Korena) je hrib, visok 729 m nad morjem, s čudovitim razgledom na horjulsko dolino, Ljubljansko kotlino, Polhograjske dolomite in bližnje hribe. Ob jasnem vremenu se vidi tudi del Kamniško-Savinjskih Alp. Mi smo imeli – če se tako izrazim – zaradi oblačnega in delno meglenega vremena le polovičen razgled. Smo pa zato uživali na svežem zraku, saj je smog ostal v dolini.

Koreno ni samo vrh, temveč tudi vasica z raztresenimi zaselki (Ulaka, Slevica, Brdi). Na vrhu stoji starodavna cerkev, posvečena leta 1389 – ena najstarejših v občini Horjul. Ob njej smo si privoščili malico in počitek.

V dolino smo se namenili po drugi, daljši poti. Ob prečenju senožeti smo bili precej blatni, saj je nastopila odjuga.

Prijetno utrujeni ob prehojenih skoraj 10 kilometrih, 400 višinskih metrih in cca 15.000 korakih v dobrih treh urah efektivne hoje smo se nekateri odpravili na zasluženo kavico, drugi pa so počakali avtobus za Ljubljano.

Zapisal prostovoljec Franci Hrastar