18. avgusta 2026, DCA Rudnik

V našem DCA-ju smo imeli skoraj dve uri tekstoterapije. Nisem imel pojma, za kaj se gre. Že nekaj časa pišem pesmi, kratke spominske zgodbe ali tudi eseje. Neke napotke za pisanje sem dobil na tretji univerzi ali na podobnih mestih. Vedno sem imel opravka s slavisti.

Tokrat je bilo drugače in nas je vodila medicinska sestra Špela. Bilo nas je šest in takoj se je pokazalo, da bo dostop drugačen. Šlo je za tekstoterapijo, ki se baje uveljavlja v zadnjem času in kjer je poudarek na pisanju, ki naj človeka sprošča v smeri čuječnosti, empatije, medgeneracijskega sodelovanja in sploh skrbi za duševno zdravje. Vsak od nas si je izbral nek predmet, listek in sličico. Jaz sem si izbral listek, kjer je bilo zapisano – sproščenost in pa lepo cvetoče drevo na sliki. Vsi smo se podvrgli mirnemu govorjenju voditeljice, ki nas je usmerila v stanje, podobno avtogenemu treningu in meditaciji. Na koncu je vsak nekaj zapisal, ko se je poglobil vase, v svojo podzavest. Zapisal sem svoj spomin na ulico moje mladosti in na znance, ki jih več na žalost ni, sprostil sem se, ko sem se zagledal v modro nebo in s tem pozabil na slabe misli.

Skratka, bila je zanimiva ura, ko smo se vsi na podoben način poglobili vase in to izrazili na papirju. Vsi bi si želeli še enega takšnega srečanja.

Zapisal: član DCA, Drago Cenčič