V zgodnjih jutranjih urah smo se DCA-jevci z avtobusom podali do avstrijske meje in naprej do vasice Heiligenblut, ki leži na višini 1288 m. Gotska romarska cerkev sv. Vincenca z visokim zvonikom daje kraju značilno podobo. V cerkvi so shranjene relikvije svete rešne krvi. Po sprehodu po starem vaškem jedru nas je pot vodila čez visokogorsko cesto Grossglockner, od koder se odpira pogled na več kot 30 vrhov, ki presegajo 3000 m. Cesto so začeli graditi leta 1930 na njej pa je v nemogočih razmerah delalo tudi do 4000 delavcev. Postanek na razgledni ploščadi Kaiser-Franz-Josefs-Höhena je bil ravno pravšnji za razgled na goro Glossglockner, ki je bila ravno v  času našega obiska obsijana s soncem, kar se redko zgodi, in lep pogled na mogočni ledenik Pasterze. Tudi prikupne svizce nam je bilo dano videti.
Ravno smo zaključili s prečudovitimi razgledi in nakupi spominkov in se odpravili na avtobus pa se je ulilo kot iz škafa. Z avtobusa smo občudovali meglice in spust oblakov, česa takega ne doživiš velikokrat. Tokrat je bilo prijetno sedeti na suhem in z avtobusa občudovati naravo, ki je pokazala svojo moč. Pod nas je vodila čez mogočni prelaz do rezervata za alpske živali, kjer nas je ponovno pričakalo sonce. Videli smo volkove, medveda, risa, koze, alpake in še nekatere živali.
Prijetno utrujeni od prelepih pogledov in vožnje nam je upelo popiti dobro kavico in malo poklepetati. Čakala nas je še dolga pot do doma. Domov smo se vrnili v večernih urah. Doživeli smo tudi majhne drobne upokojenske nevšečnosti, ki so bile hitro pozabljene. Ob tem se mi je porodila misel, da ne bi bilo slabo posneti filmčka z naslovom “Upokojenske dogodivščine v DCA”.
Zopet smo si naredili lep upokojenski dan.