26. avgust 2024

Ponedeljkovo kolesarjenje se je pravzaprav začelo zelo klavrno. Moral bi se pripeljati do izhodišča v DCA Rudnik, pa me je prometna gneča pri tem popolnoma onemogočila. Ko v slabi uri prevoziš dober kilometer (z avtom seveda), te resnično vse mine. Naša zlata Tina je našla rešitev in dobili smo se na Škofljici – še celo nasproti sem jim pripeljal – naši vrli kolesarski druščini.

Pa smo se zapodili tja čez Barje po prašnih makadamskih cestah, se ustavili pri Ižanskih toplicah, se malo okrepčali in zopet sem jih peljal po enih poljskih poteh preko Iga do vasice Staje, od tam pa direktno v Iški vintgar. Malo smo počakali na odprtje lokala, se okrepčali, kofetkali, fotografirali, kot da smo le mi na tem svetu. Narava bo ostala za fotografirati naslednjič….pa saj bo počakala. Nazaj grede nas je malo oviral nasprotni veter (pa saj je dol grede tudi nasproti pihalo – klasika za kolesarje). Zopet smo po makadamskih poteh prikolesarili do Dolenjske ceste in se tam nekje pri Semenarni odpravili eni proti severu, jaz pa dol proti dolenjskemu koncu. Ja takole, enih 41 km se je le nabralo in čestitke polovici ekipe, ki je kolesarila brez pomoči elektrike.

Vtise strnil prostovoljec Franci