Petek je kot vedno rezerviran za pohod pohodniške skupine Hitri polžki in tudi tokrat je bilo tako. Dvanajsterica nas je s Škofljice kmalu zagrizla v krajši strm breg, da bi sledila ravninska steza do dvorca Lisičje. Zanimiv grad, kot ga radi poimenujemo na Škofljici, ima bogato zgodovino. Ves opis bi mi zavzel preveč prostora, zato vsem vam, ki želite vse to izvedeti, ponujam povezavo tukaj: https://www.skofljica.si/objava/761727

 

Naša skupinica je imela danes cilj, ki je v normalnem vremenu (mi smo bili tam še v gosti megli) zelo lepo viden z dvorca Lisičje, to je 582 m visok Molnik. To je z listnatim gozdom poraščen hrib na vzhodnem robu Ljubljanske kotline. Ritem pohoda je bil v stilu Hitrih polžkov, to je lepo počasi z veliko klepeta in ko se je megla razkadila, tudi s pogledi po okolici. Že na Malem Molniku smo si privoščili malico ter po njej v petih minutah »osvojili« naš cilj – Molnik. Na vrhu že drugo leto kraljuje zelo visok drog s slovensko zastavo in nove masivne mize in klopi. Skrinjica z žigi in vpisno knjigo je pritrjena na drevesu in ta dan so bili pred nami šele trije pohodniki. Pričakali smo tudi prve tople sončne žarke, a ura nas je priganjala (kot vedno), tako, da smo se odpravili do razgledišča in do partizanskega spomenika, ki je postavljen v spomin na Molniško četo. To je prva slovenska partizanska enota, ki je nastala 13. julija 1941 iz skupine, ki se je zbrala na Molniku 15. julija 1941 pod vodstvom Jerneja Gašperšiča in Slavka Židanka. Prvi komandir čete je bil Ljubo Šercer, politkomisar pa Slavko Židanek.

Do izhodišča na Škofljici smo se spustili v sproščenem klepetu ter kratkem zemljepisnem spoznavanju, kateri kraji in hribi so se nastavljali našim pogledom.

 

Zapisal Franci Hrastar,

fotografije Stanka Klep