V torek smo se v velikem številu zbrali na železniški postaji in se odpravili z vlakom v Štanjel – čudovito kraško naselje z gradom. Lokalna vodička nas je popeljala po vasici in nam odlično predstavila najbolj znane stavbe (grad, cerkev sv. Danijela, Ferrarijev vrt in vilo, kraško hišo) ter njihov način gradnje. Začetek nastanka tega gradu sega že v leto 1402. Danes je ves obnovljen, vendar pa se še vedno vidijo začetki ustvarjanja. Največjo vlogo pri obnovitvi vasi v Štanjelu je imel arhitekt Fabijani, ki si je zamislil življenje na Krasu v vsej njegovi lepoti. Na eno stran Vipavska dolina, na drugo stran pa si v parih korakih bil že na morju. Želja se mu je izpolnila in ustvaril je najlepši vrt daleč naokoli. Ferrarijev vrt je že pred 100 leti imel vodo za njegovo zalivanje. Samo naselje Štanjel pa je dobilo vodo šele leta 2016. Predstavljajte si, kako so drugače zajemali vodo iz štirn ( vodnjaki), v katere je bila z betonskimi žlebovi speljana voda iz streh. Najbolj zanimivo je bilo pri vsaki hiši na vratih videti venčke, ki jih enkrat na leto zamenjajo z novimi, in to vedno na dan Janeza Krstnika, 24. junija. Stare zažgejo, nove obesijo. To je vraža, s katero vse slabe stvari odidejo, z novimi venčki pa pride novo obdobje sreče. V starih časih, ko še ni bilo telefonov in modernih stvari, so ženini, po barvi cvetja v venčku, točno vedeli, katero dekle je godno za ohcet. Ti venčki naj bi tudi varovali domove pred kačami, ognjem točo… in tako nam je vodička Daša tudi pokazala, kako je njena nona, ki naj bi bila tudi malo “čarovnica”, rihtala vreme v Štanjelu. Če ji pa ni uspelo, pa je točo poslala v Vipavsko dolino. Sledil je še ogled kraške hiše in pokušina pršuta in terana… odlično je bilo.

Po dolgi vožnji s prestopanjem smo veseli in polni novih utrinkov prišli v Ljubljano. V Štanjelu je bil sonček in če komu ni bilo kaj všeč, naj si pripiše sebi. Gremo novim avanturam naproti.

Milan