Deseterica pohodnic z mojo malenkostjo (že kar standardno ostalih moških
nikjer – le kje se zadržujejo) smo pohod začeli s Šmartnega. Po prihodu na
gozdne poti nas je pričakalo blato, a po odjugi je vedno tako in derezice so
ostale lepo v nahrbtnikih.
Obljubil sem, da bomo šli bolj po neznanih poteh. Le kako neznanih, če na
Šmarno goro vodi 23 označenih poti? No, izbral sem bolj nenavadne variante,
se bo lepše slišalo. Zagrizli smo torej v strmino, nekaj časa hodili po Šmartenski
(Šmartinski) poti, prišli do krožne Poti Svobode, ki vodi okrog Šmarne gore,
prečili Spodnjo in Zgornjo kuhinjo, da bi prišli do Mazijeve steze. Ob kratkem
postanku smo se malce okrepčali, steza je bila čedalje bolj strma in … kar nekaj
plezalnih sposobnosti smo morali pokazati, predvsem na delu Westrove poti,
po kateri smo tudi hodili. Po daljšem grebenu smo prisopihali na vrh Grmade,
se obvezno fotografirali, uživali v lepih pogledih na lepoto v še delno zasneženi
dolini in se spustili na Sedlo ter mimo kapelice Sobote dosegli vrh. Kar nekaj
časa smo si vzeli za počitek, klepet, malico, kavico, da bi po najlažji, Romarski in
Šmartinski poti krenili do izhodišča.
Prijetno utrujeni, kako tudi ne, saj smo premagali preko 500 višinskih metrov,
naredili 13.500 korakov v skoraj štirih urah zmerne hoje, smo se napotili na
svoje domove.
Zapisal prostovoljec Franci Hrastar
16. januar 2026