17. julija 2026

Pohodniška skupina Hitri polžki je uspešno osvojila 1107 metrov visoki Krim.

Čeprav nas je narava namesto z napovedano vročino postregla z dežjem in vetrom, smo domov odnesli prelepe
spomine, polne želodčke in pomembno planinsko lekcijo.

Vizitka Krima: Strateg, ki varuje Ljubljansko barje
Krim (1107 m) je najvišji vrh Krimskega hribovja, ki se mogočno dviga južno od Ljubljanskega barja. Danes ga prepoznamo po večjem številu radijskih oddajnikov, v preteklosti pa je imel zelo skrivnostno vlogo. Med letoma 1970 in 1991 je bil zaradi vojaškega radijskega centra popolnoma zaprt za javnost.

Ko je vreme naklonjeno, se z vrha odpre čudovit razgled na Ljubljano, Julijce s Triglavom, Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe. Naši skupini žal to ni bilo dano videti. Na vrhu pohodnike vabi prijetna planinska koča, ki nudi zavetje in okrepčilo.

Naš pohod: Ko tehnologija odpove, narava pa preseneti
Štirinajst se nas je zbralo z jasnim načrtom – čim manj opreme v nahrbtnikih. Vremenska napoved je obljubljala sonce in vročino do 35 °C. Pod vplivom napovedi smo že doma iz nahrbtnikov zmetali dežnike, anorake, pelerine in topla oblačila. Velika napaka! Sodobna satelitska in računalniška tehnologija je tokrat povsem odpovedala:
 Štart ob prvih kapljah: Že na parkirišču ob odcepu za Krim (na cesti proti Rakitni) so nas pozdravile prve kaplje.
 Poletni dežek: Po pol ure hoje se je nebo pošteno stemnilo. Prava poletna nevihta (na srečo ne s hudim nalivom in le rahlim grmenjem) nas je spremljala vse do vrha.
 Rešitev v koči: Mrzel veter nas je hitro pregnal v topel objem planinskega doma.
 Oskrbnik Marko: Prijazni oskrbnik nas je takoj pogrel s pijačo in odličnimi dobrotami iz svoje kuhinje.

Skrivnostni “Mali Krim”
Ko se je vreme začelo počasi jasniti, smo opravili obvezno gasilsko fotografiranje. Spust smo nadaljevali po vlažnih in spolzkih poteh. Ker Hitri polžki nikoli ne odnehajo, smo spotoma osvojili še sosednji hribček. Med seboj ga kličemo kar “Mali Krim”. Zaradi poseke, ki je bila pred mnogimi leti narejena za vzlete zmajarjev, se nam je z njega odprl prelep pogled na Ig, Škofljico in kraje tam v dolini, Ljubljansko barje in okoliško hribovje. Levo od njega kraljuje še en vrh z anteno, 1060 m visoki Lopušnik ali Lopatnik, Do njega gremo naslednjič.

Za konec še skok na Rakitno.
Ob povratku do avtomobilov nas je končno pozdravilo toplo sonce. Zapeljali smo se še do bližnje Rakitne. Po plačilu obvezne parkirnine (ki si jo danes privošči že skoraj vsaka vas) smo se sprehodili okoli jezera. Nekaterim se domov sploh ni mudilo, zato smo preprosto uživali v toplih žarkih in prelepi naravi.

Zlata pravila Hitrih polžkov za v bodoče:
Ta izlet nam je pustil dve ključni spoznanji:

-Oprema ostane v nahrbtniku: Rezervna oblačila, zaščita proti vetru, dežju ali močnemu soncu sodijo v nahrbtnik vedno, ne glede na napoved.

-Nasmeh je najboljše zdravilo: Najpomembneje je, da smo se vrnili veseli in nasmejani. Manjše praske (kot je Ivankin krvav komolec zaradi zdrsa na mokrih stopnicah) se bodo hitro zacelile, spomini pa bodo ostali večni.

• Zapisal: Franci Hrastar