1.avgusta 2025

V sorazmerno hladnem jutru se nas je deveterica z izhodišča na Viču podala na lažjo kolesarsko pot. Postanek na Cankarjevi Vrhniki je bil obarvan z obvezno kavico in sladkanjem v prijetnem ambientu znane slaščičarne. Naš cilj je bil Stari maln, ki se nahaja globoko v dolini potoka Bele. Nekoč je stal tu mlin, na kar danes spominjata mlinsko kolo (mi ga bomo piskali naslednjič) in jez. Višje v soteski je Lintvern, izvir potoka Bela. To je kraški sifon pod Jelovcem. Občasni bruhalnik ali zaganjalka bruha vodo v določenih presledkih, vmes pa izvir delno ali povsem presahne. Izvir Lintvern je kot naravno čudo znan že več kot 300 let. Opisal ga je že J. V. Valvasor (1689), ki je pisal, da Lintvern bruha zmajeve mladiče, verjetno pa so bile to človeške ribice. Naša skupina se tja gor ni podala, saj je vode zelo malo in ne bi mogli doživeti izvira – bruhalnika – pri »svojem delu«.
Pot domov nas je vodila skozi Plešivico, Notranje in Vnanje Gorice, po stranski in neprometni cesti po barju. Danes je bila zaradi dolgih zastojev na avtocesti ta, na pol kolesarska pot, prava obvoznica, tako za turiste, ki jih je sem vodil ata Garmin, kot za tiste, ki to cestico poznajo. Še sreča, da smo se kmalu pripeljali do odcepa, zavili na makadamsko pot in se mimo zavetišča za zapuščene živali Gmajnice, podali nazaj na kolesarsko pot proti Ljubljani.
Razšli smo se nasmejanih obrazov, prijetno utrujeni, predvsem tiste tri kolesarke brez pomoči elektrike (vožnjo sem prilagajal njim) in v želji po čimhitrejšemu novemu kolesarskemu doživetju.

Zapisal vodja in prostovoljec Franci Hrastar